Zagotovo ste se že kdaj udarili in ob tem refleksno zakleli. Zakaj se to zgodi? Je zaradi jeze ali pa se za kletvicami skriva kak drug razlog?
To se je vprašal Dr. Stephens z univerze Keele, ko se je s kladivom udaril po prstu. Ne le, da je zaklel, odločil se je ugotoviti, zakaj je temu tako.
Izvedel je raziskavo, kjer je 64 prostovoljcev potopilo roko v ledeno mrzlo vodo. Roko so v vodi držali, dokler ni bila bolečina neznosna. Ob tem so ponavljali izbrano kletvico. Preizkus so kasneje ponovili, a ob tem ponavljali nevtralno besedo, s katero bi lahko opisali mizo.
Ob preklinjanju so roko pod vodo v povprečju držali skoraj 2 minuti, brez preklinjanja pa 1 minuto in 15 sekund. Občutna razlika, ki kaže na to, da preklinjanje pomaga lajšati bolečino!
Tristo kosmatih, kako je to mogoče?
Raziskave kažejo, da se običajen govor zanaša na zgornjih nekaj milimetrov leve možganske poloble, preklinjanje pa je povezano z globljimi in evolucijsko starejšimi strukturami v desni polobli možganov. Tam se nahaja amigdala, katere naloga je sprožiti signal za nevarnost in telo s tem pripraviti za boj ali beg. Prav v amigdali se verjetno skriva ključ učinka preklinjanja.
Znak, da je amigdala sprožila signal za nevarnost, je povišan srčni utrip, ki so ga zaznali tudi v študiji, a le, ko so osebe preklinjale. Del ”boj ali beg” odziva je zmanjšana občutljivost na bolečino.
Raziskovalci sklepajo, da je preklinjanje dovolj čustveno nabito, da sproži naš obrambni refleks in posledično lajša bolečino. Verjetno prav zato refleksno preklinjamo, ko se udarimo.
A pozor, če veliko preklinjate, kletvice zgubijo svojo moč, saj se možgani nanje navadijo.
Zato preklinjajte le, ko vas kaj boli ter izkoristite moč izbranih besed in fraz. Če so v bližini otroci, pa raje potrpite in stisnite zobe.
