December je mesec, ko se mize šibijo pod težo peciva. Le redki so tisti, ki se uspešno uprejo prazničnim dobrotam. Zakaj smo ljudje tako sladkosnedi?

Veseli december je tradicionalno sladek mesec. Babice tekmujejo, katera bo spekla več peciva, hujšanje je prestavljeno na naslednje leto in vse pregrehe so spregledane, saj so vendar prazniki.

Presenetljivo malo je takšnih, ki ne marajo ničesar sladkega. Zakaj je temu tako?

Kriva je evolucija

Naši predniki, ljudje v pradavnini, hrane niso imeli v izobilju. Za nabiralce je bila hrana sladkega okusa najbolj zaželena, saj je imela več zelo pomembnih lastnosti za preživetje.

Sladek okus je pomenil, da:

• ima hrana najverjetneje več kalorij in zato nudi več energije,
• se bodo odvečne kalorije lažje pretvorile v maščobne zaloge, kar je bilo takrat pozitivno,
• je hrana zrela in verjetno ni strupena, saj so strupeni sadeži in rastline običajno grenki, pogosto zaradi toksinov.

Ne smemo pozabiti, da je sladkor v pradavnini pomenil nekaj drugega kot sladkor danes. Danes ga dodajamo skoraj povsod in je pretežno predelan, v preteklosti  pa ga je človek dobil le iz naravnih virov, skupaj z dragocenimi vlakninami in vitamini.

Možgani nas motivirajo, da jemo sladko

Sladka hrana je bila zaželena, a pogosto težko dostopna, saj so sadeži zoreli visoko na drevesu. Zato je naše telo poskrbelo za dodatno motivacijo.

Kako? Ko pojemo nekaj sladkega, se v možganih sprosti živčni prenašalec dopamin. Dopamin je tesno povezan z dobrim počutjem. Možgani ga “uporabljajo”, da nas motivirajo in nagradijo za dejanja, ki so bila nekoč neposredno povezana s preživetjem.

Moč dopamina je vidna še danes. Pleme Hadža v Tanzaniji še vedno živi kot v pradavnini – so lovci in nabiralci. Del njihovega jedilnika je med, ki ga morajo izdolbsti iz čebeljega panja. Vedo, da jih bodo čebele popikale, a za sladek okus medu to vseeno storijo.

Sladkorna revolucija je prehitela evolucijo

Naše okolje se je spremenilo veliko hitreje, kot se lahko spremeni naše telo in njegovi mehanizmi preživetja.

Sladkor ni več redkost, ampak ga je preveč. Vemo, da je v večjih količinah nezdrav, a naš sistem nas še vedno nagradi, ko pojemo nekaj sladkega. Dopamin se še vedno sprosti in več sladkarij kot pojemo, bolj odvisni postanemo od teh dopaminskih nagrad.

Ob tem pa se današnji sladkor precej razlikuje od sladkorja pred tisoč leti. Običajno je ekstrakt, ki ne prinaša nič koristnega za naš organizem.

Kako omejiti željo po sladkorju?

Čeprav je naše hrepenenje po sladkorju stvar evolucije, ga lahko omejimo. Če med prazniki ne želite pojesti preveč sladkega, vam lahko pomaga sledeče:

• Jejte dovolj beljakovin in pijte dovolj vode – Če boste lačni ali žejni, boste hitreje podlegli želji po sladkem. Beljakovine poskrbijo, da ste dlje siti, voda pa napolni vaš želodec brez dodatnih kalorij.
• Bodite naspani – Študije kažejo, da neprespanost povzroča hrepenenje po sladkarijah in drugi hitri hrani. Bodite spočiti, saj boste tako lažje nadzirali svoj apetit.
• Umaknite se iz prostora s sladicami in počnite nekaj druga – “Daleč od oči, daleč od srca,” velja tudi za sladkarije. Če to uspete združiti s kakšno aktivnostjo, boste še uspešnejši. Najbolj pomagajo telovadba, sprehod in topel tuš. Preizkusite, kaj deluje za vas.